Denis Vrbanec, pesnik in glasbenik mlajše generacije, je izdal svoj prvi prozni roman pod naslovom Milenijec. Delo prebira duševno stanje mlade generacije, ki se borijo z odvisnostmi od ekranov, družbenih omrežij in virtualne stvarnosti. Glavni junak, Miloš, rojen leta 1993, živi v izolaciji, kjer zamenjuje čustva z digitalnimi dražljaji in antidepresivi. Zgodba se razvija med Slovenijo in Južno Afriko, kjer njegov brat išče izpolnitev v meditaciji in deskanju. Miloš sledi njegovim korakom, a ostaja ujet v ciklu psihiatrije, sanjah in predoziranju. Roman raziskuje globinske vprašanja o identiteti, pripadnosti in možnosti človeške povezanosti v dobi tehnologije.

V knjigi se prepletajo resničnost in fantazija, zlasti ko se zgodba zaradi diagnoze shizofrenije in ponovnega predoziranja z zdravili začne odmikati od linearnega pripovedovanja. Vrbanec postavlja vprašanja o vrednotah: ali bodo milenijci še znali ljubiti, slišati glasbo ali pogledati v oči? Kritika usmerja tudi v psihiatrijo, kjer zdravila ne rešujejo korenin težav, marveč jih lahko še poglobijo. Roman je tudi o nesporazumu med generacijami – Miloš ne razume staršev, ki so preživeli socialistični režim, sam pa se borí za dostojanstvo v svetu, kjer ni služb, nepremičnin in fizičnih stikov.

Knjiga je razdeljena na štiri tematske sklope, ki sledijo duševnemu razpadu in ponovnemu zlaganju junaka. Kljub ambicioznemu konceptu in lucidnim idejam o sodobni družbi kritika opaža manjšo dramaturško izpričevanost in nerealističen zaključek. Vseeno pa delo ostaja pomemben prispevek k razumevanju generacije, ki išče smisel med ekranom in valom.